Knjiga

Miruna, povest

Bogdan Suceavă»

prevod: Aleš Mustar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 136

vezava: mehka, zavihi

izid: 26. 7. 2016

ISBN: 978-961-241-973-8

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Miruna je družinska zgodba, postavljena v odmaknjeno vasico Dolina zla sredi romunskih Karpatov. Trajan, potomec iz zadnje generacije, obnavlja dedkove pripovedi, ki jih je poslušal v otroštvu in segajo v čas, ko so se gradili temelji njihove rodbinske identitete. Kot pritiče mitom o nastanku, v njej nastopajo muhasta bajeslovna bitja in nadnaravne sile, s katerimi posamezniki (še) lahko stopajo v stik. Čeprav čas ni merljiv z vatli modernega sveta in so nekateri protagonisti stari tudi dvesto let in več, pa se družinske legende prepletajo z zgodovinskimi dejstvi, ki dogajanje deloma postavijo tudi na zemljevid sodobnega beleženja preteklosti.
Prehodi med mitskim, zgodovinskim in osebnim so zabrisani, eno prehaja v drugo na način, ki spominja na magični realizem. Toda membrana tega samosvojega in samozadostnega sveta sčasoma napoka in v Dolino zla začne vdirati moderni čas, ki mitskega na koncu izpodrine. Pa vendar ne povsem: upanje, da stari svet ni čisto izgubljen, se s Trajanovo mlajšo sestro Miruno, ki je med še živečimi potomci edina nasledila nadnaravni dar svojih prednikov, prenaša naprej. Seveda skupaj s Trajanovim zapisom, ki ga bralec pravkar bere – in s tem posredno torej tudi skupaj z bralcem.
Slikovita »meta-pravljica«, kot so jo označili nekateri, napisana v duhu pripovedne tradicije, ki bi ji verjetno lahko rekli balkanska, ima tako najmanj dvojni učinek: po eni strani bralca seznanja s trdim življenjem in revščino izoliranega romunskega podeželja, ki pa ni brez (pravljično)liričnih elementov, po drugi pa opozarja na moč in potencial ljudskega izročila.

Izid je sofinancirala ustanova Traduki.

Preberite odlomek

na vrh strani

V tistih časih so novice o tem, kaj počno ljudje, kaj govorijo in kako živijo, prihajale iz ust starke Firovke, ki naj bi živela že več kot dvesto petdeset let; z Miruno sva jo spoznala, ko sva bila še majhna, in dedek nama je zagotovil, da je bila videti prav taka, ko je bil on še otrok. Firovka je bila glavna vaška opravljivka, prinašala je novice, vse je vedela in novice prenašala naprej. O Constantinu Berci je imela nekaj tednov kaj govoriti, hodila je od ene gospodinje do druge, od enih dvoriščnih vrat do drugih, ko so ženske delale in se pogovarjale med seboj. Stara Firovka sploh ni imela več zob, njena lica so bila nabrekla samo še po čudežu. Morda je takrat nehala jesti in živela samo ob vodi. Komaj si lahko razumel njene besede, včasih, ko je njen pogled postal moten, je romunščino mešala s srbščino in nihče več je ni razumel. Njene oči so bile po navadi priprte, hrbtenica napol ukrivljena. Njen predpasnik je bil tako dolg, da je z njim pometala tla, in zdelo se je, da hodi po zraku. En konec njenega pasu je visel pod brezrokavnikom, da si imel občutek, da se bo odpel. Taka prikazen je hodila po vasi in takole govorila:
»Bercov je prišel do denarja, vrnil se je v hišo svojih starcev, ki so pomrli, ko je v času Cuze razsajala tista huda bolezen. Vselil se je v hišo, skozi katero piha veter, in namesto da bi po pameti porabil denar, ki ga je dobil od vojske, si je kupil nemško stensko uro, da ji ni para, drago, kakršne ima gospôda. Dulubaș, ki je drugače sila ponosen, ga je prosil, naj se vrne v gostilno, da mu pomaga, ker nima pomočnikov, a Bercov ni hotel. Pa nima kaj jesti. Samo po čudežu bo preživel zimo.«
Tako je razmišljal tudi Constantin Berca, ko je prvič videl svojo zemljo na Starem griču. Bilo je nekaj dni pred prvo jesensko slano. Z neba je prežalo grdo vreme z belimi puhastimi oblaki kot kruhom iz megle, ki so se vsako jutro spuščali na zemljo ali se dvigali s hrbtenic bližnjih gora in prevzemali njihovo obliko. Constantin Berca je imel do Griča uro hoda. To je bilo bogu za hrbtom, kamor človeška noga ni stopala. Ogromen plevel je bil velik kot drevesa, bujno grmičevje je z robidami tekmovalo za suho zemljo, polno kamenja in balvanov.
»Je že dolgo od takrat, dedek?« je vprašala Miruna in prekinila nit zgodbe.
Dedek je računal na pamet in se mrščil kot njegov oče:
»Sto let. Tudi če bi jih minilo tisoč, bi bila zgodba ista.«
Proti dolini, desno proti sadovnjaku Enacheja Mâzgăuja, se je videla rdečkasta zemlja, polna kamenja, zaplata čiste revščine. Constantin Berca se je prekrižal, pljunil v roke in pokosil plevel, potem ga je odnesel domov, kot bi bil najboljše in najdebelejše seno. Naredil je samokolnico in ga odpeljal v kopico, dan preden je na prvi zimski dan padla slana. Neko nedeljo se je s sejma domov vrnil s kravo in teličkom in še nekaj sena za zimo. Nihče ne ve, kako da ga dolgovi niso pokopali in kako je v nekaj tednih postavil na noge kmetijo, za kar bi potrebovali celo življenje. Z ilovico je krpal luknje v hlevu, vse dokler se ni prepričal, da notri ni več hladno. Zamenjal je okna in naredil nove oknice. Izdelal je tudi dvoriščna vrata, ki so se odpirala in zapirala, kot je treba. Popravil je ograjo iz šib, ki je obkrožala dvorišče. Na nekaj mestih je zakrpal streho, da ni več teklo v hišo.
Sledila je ostra zima, ena tistih, v kateri peči pogoltajo vse zaloge lesa, ko kar poka od mraza, ko sneg prekrije vso zemljo in vsako sled človekovega dela, zima, ki svet povrne v čase njegovega začetka.
V tistih časih v Dolini zla ljudje niso bili lastniki vsega. Tako ali tako je bilo tam samo za prgišče hiš. Pozimi so volkovi puščali sledi kar sredi vasi, divje svinje so rile po vrtovih dva koraka stran od ljudi, po strehah pa so hodili risi. Vaščani so razumeli, da je zima sovražna in uporna, in se ji niso z ničimer upirali, saj ti ni prišlo na misel, da bi se uprl tako močnim stvarem. Vso so vedeli, da je Dolina zla kraj, ki so ga ukradli gozdu, zaradi česar ni mogel slediti človeškim zakonom, ampak zakonom divjine. Vse to je trajalo, dokler se nekega dne v vasi ni zaslišal silovit grom, ki je stresel nebo in zemljo, stara Firovka pa je naslednje jutro hitela vsem pripovedovat, kaj se je zgodilo:
»Nori Constantin Berca, potem ko je s suhega kamenja potrgal travo in z nemško uro izmeril čas, zdaj kolovrati naokrog z nemško karabinko z dvema cevema, s katero je nocoj posvetil volku.«
Pravzaprav se je pred očmi ljudi iz Doline zla začela odvijati prava borba na življenje in smrt. Noč za nočjo je bilo slišati kakšen grom – vsakič, ko je Constantin Berca ubil kakšnega volka, ubijal pa jih je drugega za drugim, samo da je kateri preskočil ograjo iz šib. Ni jih plašil z ognjem in s hrupom tudi ne. On je v svoji ogradi delal red, kot se je tega naučil na bojnem polju v Rahovi. Ob koncu vrta se je pojavilo ogromno grobišče, v katero je, pa naj je bila zaledenela zemlja trda kot kamen, Constantin Berca zakopal cela krdela volkov. Za hišo je zrasla velika gomila, v kateri si še v času Miruninega otroštva, če si hotel posaditi jablane ali slive, med kopanjem naletel na volčje lobanje, ki jih je že načel čas. Tako nenavadna je bila vnema Constantina Berce, da bi naredil red v lastni ogradi, da se stara Firovka ni mogla zadržati, da ga enkrat ne bi vprašala, ko ga je videla delati v drvarnici v vrtu, zakaj volkov ne odganja tako, kot je v navadi, z baklami in uroki, kot to počno vsi ljudje, namesto da v jezo spravlja moč gozda, ko jih tolikšno število brezpravno pobije. Odgovoril ji je, da so časi za gradnjo in časi za rušenje, in še veliko drugih stvari ji je povedal o utemeljitvah in namenih, ki jih stara Firovka sploh ni razumela. Ni razumela, kaj ta moški govori, kot bi govoril neznan jezik. Namesto tega je na dan sv. Petka, sredi zime, pred božičem, ko so po megli naokrog hodili koledniki, stara Firovka vsem naznanila:
»Constantin Berca je prava zver. Niso volkovi največje zveri na zemlji, ampak on.«
Takrat so ljudje Constantina Berco videli takega, kakršen je bil: ne čisto bogaboječ in vernik, čisto prava zver pa tudi ne.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.