Ob prebiranju zgodb Claire Keegan si ne moremo kaj, da ne bi ugibali, v kolikšni meri so zastrto avtobiografske, zlasti spričo avtentične, vendar nikakor ne žensko solzave pretresljivosti prve, Darila v slovo, o žrtvi dolgoletnega spolnega nasilja v družini, ki odide študirat v Ameriko. Druga, naslovna zgodba Čez modra polja govori o duhovniku, ki opravi poročni obred, med katerim njegova bivša ljubica stopi v na neuspeh obsojen zakon. Prepovedana duhovniška ljubezen se kot ena od več medsebojno prepletenih tem ponovi v zadnji zgodbi, Noči jerebikovih dreves. In tema prepovedane ljubezni, ki je zapolnila bivanjsko praznino dolgoletnega zakona brez čustev, je na čudovit pisateljski način obdelana v četrti zgodbi – Gozdarjevi hčeri. Peta zgodba, Tik ob vodi, se odvija v Združenih državah. Mlademu homoseksualcu dá očim, kleni self-made ameriški bogataš, za njegov rojstni dan nedvoumno vedeti, da pozna njegovo »sramotno« skrivnost, odprti konec zgodbe pa dopušča ugibanje, ali je protagonist zbral pogum za pobeg iz nerazumevajočega družinskega okolja.

Povest Rejenka (Foster, 2010) združuje vse odlike pisanja Claire Keegan, vrhunske stilistke in dobre poznavalke človeške psihe, ter značilne mcgahernovske literarne prijeme pri razgrinjanju fabule – bralcu ničesar ne ponuja na pladnju, ob prebiranju zgodbe, v kateri se na videz zgodi le malo, mora med vrsticami, premolki in tišinami sam razbrati, kaj je v zgodbi pomembno ali celo prelomno. Rejenka je pripoved o trenutku, ko se odraščajoča protagonistka zgodbe zave svoje vrednosti, svoje pravice do tega, da je spoštovana in ljubljena, ter zbere dovolj etičnega poguma, da se upre pravilom svoje družine, to pa je opisano na pretanjen, topel in človeško pristen način, tudi sicer značilen za ves opus Claire Keegan.