Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri.
Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji.

Svila (1996), Bariccov četrti roman, je sprva sicer naletel na mešane odzive kritikov: očitali so mu, da je »preveč berljiv«. Toda v širši javnosti je bil roman deležen nesporne naklonjenosti, leta 2007 ga je režiser François Girard prenesel tudi na filmsko platno.
V Svili se srečamo z vsemi značilnostmi Bariccove pisave: z muzikalnostjo govorice, z zgodbo, ki kljub natančni umestitvi v zgodovinski okvir ostaja pravljično neulovljiva, z lapidarno, a psihološko prepričljivo začrtanimi liki in zlasti z neizmerno avtorjevo pozornostjo do sloga. Knjiga v svojih ključnih poglavjih spominja na zbirko haikujev – kratkih poetičnih zapisov, kjer razlago nadomestijo asociacije, dialog med protagonisti skrbno izbran niz podob iz zunanjega sveta, občutek patosa in obžalovanja pa nežna melanholija ter naklonjeno razumevanje vsega, tudi drugačnosti.