Novica

Prevoda romanov Božji otročički Tatjane Gromača in Črna mati zemla Kristiana Novaka bosta izšla pri založbi Modrijan

15.12.2013

V Pulju se je s podelitvijo nagrad Kiklop končal 19. Sa(n)jam knjige u Istri, puljski festival knjig in avtorjev. Te ugledne hrvaške književne nagrade so podelili desetič, razlogov za slavje pa je bilo kar 11 – toliko je namreč nagradnih kategorij, če ne prištejemo nagrade za življenjsko delo, katere razglasitev je običajno že pred začetkom sejma. V kategorijah so bili po trije nominiranci, edino za nagrado v najzanimivejši kategoriji – prozno delo leta – so se potegovali kar štirje književniki, iz česar smo sklepali, da je bilo hrvaško knjižno leto glede na kakovost zelo plodno. Sklep je bil očitno pravilen, saj sta bila nazadnje izbrana kar dva književnika (prvič v desetih letih) – Daša Drndić za roman Belladonna in Roman Simić Bodrožić za zbirko kratkih zgodb Nahrani me; za Dašo Drndić je to že drugi kiklop v tej kategoriji – leta 2007 ga je dobila za roman Sonneschein.

Seveda pa ne smemo mimo preostalih dveh nominiranih romanov – oba bomo namreč objavili pri Modrijanu. To sta Božanska dječica Tatjane Gromača in Črna mati zemla Kristiana Novaka.

           
        Tatjano Gromača, hrvaško pesnico, pisateljico in esejistko z diplomo filozofije in primerjalne književnosti iz Pulja, rojeno leta 1971 v Sisku, slovenski bralci že dobro poznajo (kljub avtoričinemu pregovornemu odporu do potovanj in javnih nastopov), saj sta pri nas izšla prevoda njene pesniške zbirke Ali je kaj narobe? in romana Črnec. Njen drugi roman Božanska dječicaBožji otročički – je na prvem valu hrvaškega nacionalnega radia prav te dni doživel radijsko priredbo, med hrvaškimi bralci zelo priljubljena knjiga pa je leta 2012 prejela tudi nagrado Vladimirja Nazorja za književnost in nagrado časnika Jutarnji list.
Roman sestavljajo fragmentarni dnevniški, z avtoričinim značilnim črnim humorjem prežeti zapisi hčere psihotične matere, ki ima za nameček še to smolo, da je Srbkinja v okolju poosvoboditvene Hrvaške. Vendar knjiga ni le pripoved o posttravmatski usodi neke ženske ne kronika družine, na katero usodno vpliva duševna bolezen enega od članov, saj bolezen posameznika v romanu prerase v metaforo bolezni širše družbe.
Tatjana Gromača je najvidnejša pisateljica nove hrvaške proze, ker je nepodkupljiva, ostra in jedka. Njeno pisavo odlikuje malone groba neposrednost, očiščena sleherne sladkobnosti in mladostnega optimizma. »Nobenega razloga za srečo nima, saj živi v težkih okoliščinah, kakršne poznamo vsi,« je o Gromači zapisal sodobni hrvaški klasik Bora Ćosić, »vendar je lahko ponosna na to, kar ve in zna. Njena najnovejša proza je miniaturno remek delo.«
Roman bomo brali v prevodu Maje Novak.
           
        Kristian Novak (1979) je bil rojen v Baden-Badnu v Nemčiji, osnovno šolo je obiskoval v Sv. Martinu na Muri, gimnazijo pa v Čakovcu. Leta 2005 je diplomiral iz kroatistike in germanistike na filozofski fakulteti v Zagrebu, leta 2011 pa z doktoratom končal podiplomski študij lingvistike. Zaposlen je na oddelku za kroatistiko filozofske fakultete na Reki, predava pa tudi na oddelku za germanistiko filozofske fakultete v Zagrebu. Poglavitna področja njegovega raziskovanja so zgodovinska sociolingvistika, večjezičnost in nacionalna identiteta. Leta 2012 je objavil obsežno študijo Višejezičnost i kolektivni identiteti iliraca (Večjezičnost in kolektivne identitete ilircev).
Njegov prvi roman Obješeni (Obešeni) je bil objavljen leta 2005, njegova srednješolska poezija je leta 2011 izšla v Antologiji međimurske mlade lirike (2011), zaslovel pa je z romanom Črna mati zemla (2013), ki izžareva razkošje nadarjenosti in umetniške prepričljivosti. V literarnih krogih velja za novo pisateljsko zvezdo. Kritiki so si edini, da je Novak v tem romanu popeljal Međimurje iz dolgotrajnega životarjenja v narečnem getu na nacionalno literarno sceno. Jezikovna razslojenost – knjižni jezik z elementi kajkavskega narečja in čudaških idiolektov – prispeva k prepričljivosti in življenjskosti njegovih literarnih likov.
Roman govori o uspešnem mladem piscu, ki skuša ustvarjalno in ljubezensko blokado razbiti z odkrivanjem v amnezijo potisnjene lastne zgodbe, zgodbe, ki jo je dolgo kompenziral z izmišljanjem drugih zgodb. Pripoved o osebnem potovanju iz osvetljenega, odtujenega, neobveznega in urbanega v temno, bližnje in ruralno. Potisnjena zgodba junakovega življenja je travmatična zgodba o njegovem otroštvu v međimurski vasi, o očetovi smrti, o osmih samomorih, dveh demonih, izgubi prijatelja, o velikih mitih in krajevnih legendah, o zgodovinskem prelomu 1991, vsakdanjih lažeh, občutku krivde, okrutnosti, osamljenosti in ljubezni. Vseobsežnost, globina in pretresljivost, intimne scene v polmraku, mojstrski portreti, mučne epizode nasilja in pedofilije, humoristični prebliski in rahločutne refleksije sestavljajo podeželsko panoramo, galerijo nepozabnih portretov, grozljivo osvetljenih s svečami iz temnega gozda in ovitih v meglo hladnega obrežja reke. A to niti zdaleč ni vse: roman je tudi skica za uresničitev uspešne ljubezenske zveze, pa ekološko opozorilo in še marsikaj.
Slovenski bralci bodo uživali v prevodu Đurđe Strsoglavec.
           

Preglejte seznam vseh nagrajencev na spletni strani sejma!

objavljeno v rubriki: Novice

Sorodne novice

na vrh strani

31.05.2016

Slovenska zgodovina – temeljno delo slovenske zgodovinopisne tradicije že v prednaročilu »

»Vsaka pristna zgodovina nas mora prisiliti, da se spomnimo, kako je bila preteklost nekoč enako resnična kot sedanjost in enako negotova kot prihodnost,« je zapisal znameniti britanski zgodovinar George Macaulay Trevelyan (1876–1962). Morda v tej modrosti tiči odgovor na vprašanje, zakaj so med stvarnimi knjigami najbolj priljubljene in najbolje prodajane prav zgodovinske monografije. O tistih, ki smo jih izdali pri Modrijanu, sploh ni dvoma: izmed prevedenih so daleč največ bralcev nagovorile knjige Orlanda Figesa, Normana Daviesa in Keitha Lowa. Prav nič pa ne zaostajajo dela zgodovinarjev, kot so Peter Vodopivec, Peter Štih, Vasko Simoniti, Božo Repe, Matevž Košir ... Le kako bi, v svojih delih namreč obravnavajo zgodovino, ki nam je najbližja in katere del smo mi vsi – zgodovino Slovenije.

objavljeno v rubriki: Novice

25.05.2016

Deset let po izidu knjige Bog kot zabloda. Nova izdaja, nova »preobleka«, ugodnejša cena – samo 500 izvodov »

Sloviti britanski znanstvenik Richard Dawkins je oktobra 2006 objavil svojo deveto knjigo – The God DelusionBog kot zabloda. Že novembra se je knjiga zavihtela na vrh Amazonove lestvice najbolje prodajanih knjig in vztrajala na njej nepretrgoma 51 tednov. Do začetka leta 2010 sta bila prodana dva milijona izvodov, v nadaljnjih štirih letih še en milijon. Knjiga je bila prevedena v 35 jezikov, nemški prevod – Der Gotteswahn (2007) – je do januarja 2010 dosegel prodajo več kot 260.000 izvodov. V odgovor Dawkinsu je nastalo na stotine člankov in knjig, turškemu založniku in prevajalcu, ki je knjigo izdal leta 2007, pa je grozil celo sodni pregon.
Tudi slovenski bralci smo to knjigo prvič dobili v roke le leto dni po izidu angleškega izvirnika in takrat je bila – izdatno tudi v krogih ›zainteresirane javnosti‹ – sprejeta kot eminentno protiverska knjiga in bila, na primer v pismih bralcev enega od večjih dnevnikov, deležna več mesecev trajajočih burnih razprav. Po drugi strani je postala del številnih strokovnih člankov in predmet študijskih obravnav. Bila je dvakrat ponatisnjena.

Le kaj je v tej knjigi takega, da je tako ostro razdelila strokovno in laično javnost? In kako je mogoče, da je nekemu znanstveniku – prodajni uspeh Dawkinsovega Boga je vendarle presenetljiv – uspelo nagovoriti tolikšno množico bralcev? Jih toliko navdušiti, razvneti. Pa tudi užaliti in razbesneti.

objavljeno v rubriki: Novice

19.04.2016

Srečanje z Barbaro Pešut ob izidu avtobiografije Prvi polčas – v četrtek, 5. maja, ob 11. uri, v Štihovi dvorani CD »

Deklica, ki z očetom na limanice lovi šoje, pianistka, ki z igranjem očara fante, glasbenica, ki rokenrol živi z Magnificom, avtorica slovenskih pop hitov, pesnica, pisateljica, kolumnistka, raziskovalka slovenskih striptiz klubov, hendi, promotorka erotike. Avtorica avtobiografije, ki bo v obtok spravila vsaj dva izraza, hendi in obtisnjeno, o nekaterih stvareh pa po Prvem polčasu ne bo več mogoče razpravljati enako kot prej.

Barbara Pešut o sebi in življenju govori neposredno, neprizanesljivo, zabavno, strastno. Na horizontih usodne ljubezni in usodne bolezni se ji porajajo spominski prebliski, zdaj anekdotični, zdaj trpki in žalostni – ali pa vse obenem –, ki jih zlepa ne pozabiš. In spoznanja, ki včasih delujejo celo kot duhoviti ali žlahtni nasveti za samopomoč. Vse skupaj pa vliva voljo; voljo, da greš naprej, pri čemer sredstvo, ki ti to omogoči, lahko prikrojiš sebi. To je eno od dragocenih sporočil Prvega polčasa, ki se jih v knjigi sicer ne manjka. Vendar je življenje, kot ga je Pešutova zajela v svoje besede, preveč večplastno in neulovljivo, da bi ga lahko omejili z nasveti in nedvoumnimi sklepi. Nasprotno, posebno moč ima prav zato, ker se omejiti ne pusti, in zato je tudi – čista poezija.

objavljeno v rubriki: Novice

23.03.2016

»Nagajanje je bistvo mojega življenja« – pred izidom je avtobiografija Barbare Pešut »

Soustanoviteljica skupin Katice in U'redu, enega najboljših bendov ob koncu osemdesetih, avtorica glasbenih hitov – kdo se ne spomni naše evrovizijske Samo ljubezen? – zborovodkinja, kolumnistka, pesnica in pisateljica, priložnostno pa tudi kostumografinja in stilistka se je odločila, da spregovori o sebi. Pred izidom je Prvi polčas, avtobiografija Barbare Pešut.
Nekateri se boste morda še spomnili, da je knjiga Čudoviti klon pred leti poskrbela za manjše razburjenje. Po kuloarjih se je namreč hitro začelo ugibati, kdo je Eva Pacher, avtorica tega erotičnega znanstvenofantastičnega romana. Nedavno je bila v Mladini uganka nesporno razrešena: Barbara Pešut je priznala svoje avtorstvo.

objavljeno v rubriki: Novice

22.02.2016

Moč čudenja in Kratka luč v temi – avtobiografija Richarda Dawkinsa v prednaročilu »

26. marca bo britanski znanstvenik Richard Dawkins dopolnil 75 let. Lepa starost? Kakor za koga – zdi se, da se znanstveniki Dawkinsovega kova nikoli ne postarajo, še posebej, če so si življenjsko pot tlakovali s tako množico vplivnih knjig, strokovnih in poljudnoznanstvenih člankov ter dokumentarnih filmov. Sebični gen, Bog kot zabloda, Razpletanje mavrice, Največja predstava na Zemlji, Čudoviti svet (prevode zadnjih štirih smo izdali pri Modrijanu) … Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo lotil tudi pisanja avtobiografije. Ne samo da ima Dawkins o svojem življenju in delu povedati ogromno zanimivih reči – o njih tudi zna pisati. To pa je že lastnost, ki jo pogrešamo pri mnogih avtobiografih; že mogoče, da je njihovo življenje silno zanimivo in si želijo svojo zgodbo deliti s čim več bralci, a če jim manjka pisateljskega talenta, bi bilo morda bolje, ko bi molčali.

objavljeno v rubriki: Novice