E-novice

Novica

Prevoda romanov Božji otročički Tatjane Gromača in Črna mati zemla Kristiana Novaka bosta izšla pri založbi Modrijan

15.12.2013

V Pulju se je s podelitvijo nagrad Kiklop končal 19. Sa(n)jam knjige u Istri, puljski festival knjig in avtorjev. Te ugledne hrvaške književne nagrade so podelili desetič, razlogov za slavje pa je bilo kar 11 – toliko je namreč nagradnih kategorij, če ne prištejemo nagrade za življenjsko delo, katere razglasitev je običajno že pred začetkom sejma. V kategorijah so bili po trije nominiranci, edino za nagrado v najzanimivejši kategoriji – prozno delo leta – so se potegovali kar štirje književniki, iz česar smo sklepali, da je bilo hrvaško knjižno leto glede na kakovost zelo plodno. Sklep je bil očitno pravilen, saj sta bila nazadnje izbrana kar dva književnika (prvič v desetih letih) – Daša Drndić za roman Belladonna in Roman Simić Bodrožić za zbirko kratkih zgodb Nahrani me; za Dašo Drndić je to že drugi kiklop v tej kategoriji – leta 2007 ga je dobila za roman Sonneschein.

Seveda pa ne smemo mimo preostalih dveh nominiranih romanov – oba bomo namreč objavili pri Modrijanu. To sta Božanska dječica Tatjane Gromača in Črna mati zemla Kristiana Novaka.

           
        Tatjano Gromača, hrvaško pesnico, pisateljico in esejistko z diplomo filozofije in primerjalne književnosti iz Pulja, rojeno leta 1971 v Sisku, slovenski bralci že dobro poznajo (kljub avtoričinemu pregovornemu odporu do potovanj in javnih nastopov), saj sta pri nas izšla prevoda njene pesniške zbirke Ali je kaj narobe? in romana Črnec. Njen drugi roman Božanska dječicaBožji otročički – je na prvem valu hrvaškega nacionalnega radia prav te dni doživel radijsko priredbo, med hrvaškimi bralci zelo priljubljena knjiga pa je leta 2012 prejela tudi nagrado Vladimirja Nazorja za književnost in nagrado časnika Jutarnji list.
Roman sestavljajo fragmentarni dnevniški, z avtoričinim značilnim črnim humorjem prežeti zapisi hčere psihotične matere, ki ima za nameček še to smolo, da je Srbkinja v okolju poosvoboditvene Hrvaške. Vendar knjiga ni le pripoved o posttravmatski usodi neke ženske ne kronika družine, na katero usodno vpliva duševna bolezen enega od članov, saj bolezen posameznika v romanu prerase v metaforo bolezni širše družbe.
Tatjana Gromača je najvidnejša pisateljica nove hrvaške proze, ker je nepodkupljiva, ostra in jedka. Njeno pisavo odlikuje malone groba neposrednost, očiščena sleherne sladkobnosti in mladostnega optimizma. »Nobenega razloga za srečo nima, saj živi v težkih okoliščinah, kakršne poznamo vsi,« je o Gromači zapisal sodobni hrvaški klasik Bora Ćosić, »vendar je lahko ponosna na to, kar ve in zna. Njena najnovejša proza je miniaturno remek delo.«
Roman bomo brali v prevodu Maje Novak.
           
        Kristian Novak (1979) je bil rojen v Baden-Badnu v Nemčiji, osnovno šolo je obiskoval v Sv. Martinu na Muri, gimnazijo pa v Čakovcu. Leta 2005 je diplomiral iz kroatistike in germanistike na filozofski fakulteti v Zagrebu, leta 2011 pa z doktoratom končal podiplomski študij lingvistike. Zaposlen je na oddelku za kroatistiko filozofske fakultete na Reki, predava pa tudi na oddelku za germanistiko filozofske fakultete v Zagrebu. Poglavitna področja njegovega raziskovanja so zgodovinska sociolingvistika, večjezičnost in nacionalna identiteta. Leta 2012 je objavil obsežno študijo Višejezičnost i kolektivni identiteti iliraca (Večjezičnost in kolektivne identitete ilircev).
Njegov prvi roman Obješeni (Obešeni) je bil objavljen leta 2005, njegova srednješolska poezija je leta 2011 izšla v Antologiji međimurske mlade lirike (2011), zaslovel pa je z romanom Črna mati zemla (2013), ki izžareva razkošje nadarjenosti in umetniške prepričljivosti. V literarnih krogih velja za novo pisateljsko zvezdo. Kritiki so si edini, da je Novak v tem romanu popeljal Međimurje iz dolgotrajnega životarjenja v narečnem getu na nacionalno literarno sceno. Jezikovna razslojenost – knjižni jezik z elementi kajkavskega narečja in čudaških idiolektov – prispeva k prepričljivosti in življenjskosti njegovih literarnih likov.
Roman govori o uspešnem mladem piscu, ki skuša ustvarjalno in ljubezensko blokado razbiti z odkrivanjem v amnezijo potisnjene lastne zgodbe, zgodbe, ki jo je dolgo kompenziral z izmišljanjem drugih zgodb. Pripoved o osebnem potovanju iz osvetljenega, odtujenega, neobveznega in urbanega v temno, bližnje in ruralno. Potisnjena zgodba junakovega življenja je travmatična zgodba o njegovem otroštvu v međimurski vasi, o očetovi smrti, o osmih samomorih, dveh demonih, izgubi prijatelja, o velikih mitih in krajevnih legendah, o zgodovinskem prelomu 1991, vsakdanjih lažeh, občutku krivde, okrutnosti, osamljenosti in ljubezni. Vseobsežnost, globina in pretresljivost, intimne scene v polmraku, mojstrski portreti, mučne epizode nasilja in pedofilije, humoristični prebliski in rahločutne refleksije sestavljajo podeželsko panoramo, galerijo nepozabnih portretov, grozljivo osvetljenih s svečami iz temnega gozda in ovitih v meglo hladnega obrežja reke. A to niti zdaleč ni vse: roman je tudi skica za uresničitev uspešne ljubezenske zveze, pa ekološko opozorilo in še marsikaj.
Slovenski bralci bodo uživali v prevodu Đurđe Strsoglavec.
           

Preglejte seznam vseh nagrajencev na spletni strani sejma!

objavljeno v rubriki: Novice

Sorodne novice

na vrh strani

13.11.2017

Lukas Bärfuss, avtor romana Koala, na Slovenskem knjižnem sejmu v soboto, 25. 11., v Klubu Cankarjevega doma / ODPOVEDANO »

Koala (Bralec 103) je na bežen pogled neprijeten roman uveljavljenega švicarskega dramatika in pisatelja Lukasa Bärfussa (roj. 1971). Nelagodje je po eni strani razumljivo, po drugi strani pa že lepo odraža literarno moč tega besedila. Njegova tema je namreč samomor pripovedovalčevega polbrata. O samomoru se javno v (zahodnih) modernih družbah silno neradi pogovarjamo, saj je to nekaj, kar je v direktnem nasprotju z ideološkimi zapovedmi ›vodilne kulture‹, ki nam pridiga obvezno pehanje za večno mladost, dolgo življenje, obvezno srečo in vsesplošno, včasih že kar nadležno ›pozitivnost‹ … Vse to pa je, ne po naključju, tudi tarča, v katero Bärfuss nameri svoje pisateljsko pero v tem romanu.

objavljeno v rubriki: Novice

14.06.2017

Nikoli sami. – Poletno branje založbe Modrijan in Modrijanove knjigarne »

Poletje je tu (ste ga komaj čakali?), čas težko pričakovanih počitnic in dopustniških dni, dolgi dnevi in poletna senca pa nudijo še več priložnosti za branje. Če pa vas je poletja malo strah, ker se prijatelji, kolegi in sošolci porazgubijo vsak na svoje branje, vam bo dobra knjiga v pravo uteho. Kdor bere, ni nikoli sam, kaj šele osamljen. Zato klobuček na glavo in v senco v družbi s knjigo!

Založba Modrijan in Modrijanova knjigarna vas vabita med svoje knjige s posebej privlačno ponudbo poletnega branja za bralce vseh starosti. Ne pa kakršnihkoli bralnih navad! Kajti če nasedate ponudbam lahkotnega branja, ste prišli na napačen naslov, pri Modrijanu svojih kupcev ne podcenjujemo.

Oglejte si seznam naših knjig, ki vam jih priporočamo za to poletje, in se posebej skrbno ustavite pri prvih dvanajstih – njihove cene smo oklestili za polovico.

objavljeno v rubriki: Novice

01.03.2017

Zakaj potrebujemo še eno knjigo o Titu? – Celo v knjigah o matematiki ali angleščini ne moremo povedati vsega enkrat za vselej »

Spremembe so nepogrešljiva sestavina življenja in sveta, najzanesljivejši gibalec razvoja – tako v duhovnem kot fizičnem svetu. Nad njimi se ne kaže pritoževati, večjo pozornost pa raje posvetiti njihovim patološkim izrastkom, ›izpuščajem‹ (›opuščajem‹?) narodovega spomina, namreč sprevračanju. Ko govorimo o tovrstni sprevrženosti, govorimo o neznosni lahkosti, s katero je javna zavest voljna tolerirati gonjo po relativizaciji vsega, na čemer je zgrajena moderna skupnost; gledano že z minimalne distance, je to povsem banalna podoba žaganja prislovične veje, na kateri čemi narod.
In na nepravilnost takega početja je treba opozoriti. V občem merilu je blatenje lastne preteklosti piškav plod neznanja, natančneje: ignorance. Posebej na Balkanu (ki se dandanašnji sicer rad odeva v vse mogoče drugačne ›geografične‹ oznake, da bi se počutil bolj svetovljanskega) se ignorantom pridružujejo še apostoli apokaliptične novodobnosti, ki da je od začetkov devetdesetih prejšnjega stoletja prinesla vse novo, vse boljše.

objavljeno v rubriki: Novice

13.01.2017

Tragedija ljudstva – največja, najboljša in najizčrpnejša knjiga o ruski revoluciji v slovenščini »

Ena najpomembnejših stoletnic v letu 2017 je obletnica ruske revolucije. In tako kot so pred tremi leti na knjižne police druga za drugo prihajale knjige o prvi svetovni vojni, se bodo letos mnogi zgodovinarji, pisatelji in njihovi založniki posvetili ruski revoluciji. Pri Modrijanu si nam s tem ni bilo treba beliti glav, kajti največja, najboljša in najizčrpnejša knjiga o njej je bila napisana že pred dvajsetimi leti, od januarja 2014 pa je na voljo tudi v slovenščini. To je Tragedija ljudstva britanskega zgodovinarja Orlanda Figesa.

Figes je eden največjih poznavalcev ruske revolucije v Evropi. O njej je napisal tri knjige, poleg Tragedije ljudstva (A People's Tragedy: The Russian Revolution: 1891–1924; 1996) še knjigi Interpretacija ruske revolucije (Interpreting the Russian Revolution: The Language and Symbols of 1917; 1999) in Kmečka Rusija, Državljanska vojna (Peasant Russia, Civil War; 1989). Za Tragedijo ljudstva je prejel številne književne nagrade.

objavljeno v rubriki: Novice

31.05.2016

Slovenska zgodovina – temeljno delo slovenske zgodovinopisne tradicije že v prednaročilu »

»Vsaka pristna zgodovina nas mora prisiliti, da se spomnimo, kako je bila preteklost nekoč enako resnična kot sedanjost in enako negotova kot prihodnost,« je zapisal znameniti britanski zgodovinar George Macaulay Trevelyan (1876–1962). Morda v tej modrosti tiči odgovor na vprašanje, zakaj so med stvarnimi knjigami najbolj priljubljene in najbolje prodajane prav zgodovinske monografije. O tistih, ki smo jih izdali pri Modrijanu, sploh ni dvoma: izmed prevedenih so daleč največ bralcev nagovorile knjige Orlanda Figesa, Normana Daviesa in Keitha Lowa. Prav nič pa ne zaostajajo dela zgodovinarjev, kot so Peter Vodopivec, Peter Štih, Vasko Simoniti, Božo Repe, Matevž Košir ... Le kako bi, v svojih delih namreč obravnavajo zgodovino, ki nam je najbližja in katere del smo mi vsi – zgodovino Slovenije.

objavljeno v rubriki: Novice