E-novice

Knjiga

Sonnenschein

Sonnenschein

Daša Drndić»

prevod in spremna beseda: Đurđa Strsoglavec

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 416

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-322-4

na zalogi

Sonnenschein je roman o velikih in bolečih temah, o totalitarizmu, nacionalni, rasni in verski nestrpnosti, o nacističnih in fašističnih zločinih, koncentracijskih taboriščih, o poskusih na ljudeh, o umiranjih in mučenjih ter o zamolčevani temi druge svetovne vojne, o otrocih, ukradenih, ugrabljenih, odtrganih od »neprimernih« družin in vzgajanih, da postanejo zgled arijske rase (Lebensborn). Skozi zgodovino judovske družine iz nemškega/italijanskega/slovenskega mesta Görz/Gorizia/Gorica in usodo Haye Tedeschi se razkrivajo zablode, osebne in kolektivne nesrečne odločitve in tragedije, v katerih se zrcali tisto najstrašnejše, česar je zmožen človek.
Roman je angažirana proza; zgodbe o nesrečnih usodah, o izgubah identitet, o nepripadnosti, o Drugačnosti, o letargičnosti opazovalcev, bystanderjev, o njihovih široko zaprtih očeh, o njihovem obračanju glave stran niso zgodbe o brezimenih, imena so navedena, polna imena, kajti zgodbe brez imena ni, kakor ni imena brez zgodbe, vendar se je do teh zgodb včasih treba dokopati, treba je biti aktiven, ne pasiven – tako se mora tudi bralec dokopati do Hayinega kataloga življenjepisov »bivših pripadnikov Akcije T4, leta 1943 premeščenih v Trst in okolico«, in sicer tako, da kataloške kartice z življenjepisi zloži, tj. da razreže zlepljene strani. Skoraj sto strani dolg seznam z imeni 9000 Judov, v dveh letih deportiranih iz Italije ali ubitih v Italiji in državah, ki jih je okupirala, je seznam zgodb, ki naj bi nas opomnile, da bi se morali iz ponavljanja zgodovine česa naučiti, »repetitio est mater studiorum, vendar se kljub temu, da se zgodovina trmasto ponavlja, slabo učimo, in ta drzna in vztrajna Zgodovina ne odneha, samo ponavlja se in ponavlja, ponavljala se bom do nezavesti, pravi, zanalašč se bom ponavljala, dokler ne pridete k pameti, pravi, mi pa ne znamo priti k pameti«, ne znamo redefinirati preteklosti, zgodovine, kolektivnega spomina. (iz spremnega besedila Đurđe Strsoglavec)

 

»Za vsakim imenom se skriva zgodba.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Lebensborn pomeni izvir življenja. Kot registrirana družba (Lebensborn Eingetragener Verein) je Lebensborn prerasel v tajni tretjerajhovski projekt za ohranitev rasne čistosti nemške nacije. Projekt je osmislil in dosanjal SS-Reichsführer Heinrich Himmler, sramežljiv in občutljiv, zadržan in skromen človek nizke postave, podoben pokornemu in pedantnemu bančnemu uslužbencu, ne pa vodji državne policije. Heinrich Himmler je trpel zaradi močnih glavobolov in želodčnih krčev in se je skoraj onesvestil, ko so tistikrat na ruski fronti v njegovo čast pobili kakšnih sto Judov. Takrat je ukazal uporabo »humanejših metod« eksekucije, kar je pomenilo vpeljavo plina v posebne celice s prhami.
[…]
Projekt Lebensborn, utemeljen leta 1935, je bil na začetku zamišljen kot projekt, ki bo skrbel za »rasno in biološko nezamenljive« nosečnice, ki bodo rojevale rasno in biološko nezamenljive sinove domovine, popolne žrebce, najmanj meter in osemdeset visoke, svetlolase in modrooke, z oblimi, vendar razvitimi mišicami, disciplinirane Špartance.
[…]
Avgusta 1936 Himmler odpre prvo Lebensborn-hišo v Steinhöringu pri Münchnu. V Steinhöringu lahko preverjene arijevke v tajnosti rojevajo svoje nezakonske otroke, ki jih večina, ob potočeni solzi, preda/proda visokim SS-funkcionarjem ali preprosto zapusti. Bolne otroke, tiste psihično in fizično invalidne otroke, po kratkem postopku pošljejo na pediatrični oddelek Inštituta Leander v Brandenburg-Görden blizu Berlina, kjer pod vodstvom doktorja Hansa Heinzeja, »strokovnjaka za otroško evtanazijo«, te otroke najprej likvidirajo, potem pa njihove možgane raziskujejo.
[…]
Obstajale so različne kombinacije, kako pripeljati otroke v Lebensborn-hiše. Poleg vseh teh nemških otrok so v njih živeli tudi ukradeni otroci iz okupiranih držav Reicha, največ je v teh Lebensborn-domovih živelo malih Poljakov, okrog 250 000 malih Poljakov, bili pa so tudi ukradeni otroci iz Ukrajine (okrog 50 000), ukradeni otroci iz baltskih držav (okrog 50 000), ukradeni otroci iz Jugoslavije (samo v Sloveniji so ugrabili 600 otrok, za kar se ve), bilo je veliko različnih otrok, povsem podobnih majhnim svetlopoltim, svetlolasim, svetlookim nemškim otrokom čiste germanske krvi. Niti francoskim otrokom ni bilo prizaneseno, tudi norveškim ne.
[…]
Mislim, da je čisto v redu, da male otroke jemljemo iz poljskih družin, zapiše Himmler leta 1941. Te otroke namestimo v posebne domove in jih šolamo, zapiše Himmler, kajti to so otroci z izrazito dobrimi rasnimi značilnostmi. Ukazujem, da se po šestih mesecih vsakemu otroku, ki se pokaže za sprejemljivega, izdela novo družinsko deblo z veljavnimi spremljevalnimi dokumenti, ukaže Himmler, in da se po enoletnem opazovanju ti otroci predajo rasno preverjenim zakonskim parom brez otrok v posvojitev. Kajti, zapiše Himmler, očitno je, da se bodo med tolikšnimi ljudmi našla tudi nekatera rasno kakovostna bitja, zapiše Himmler. Zato je naša naloga odstraniti takšne otroke iz njihovega okolja, če je treba, tudi na silo in s krajo, kajti, zapiše Himmler, ali si bomo vso dobro kri priskrbeli zase … ali bomo to kri uničili.
[…]
Proces rasne selekcije ukradenih otrok je bil rigorozen, sestavljen je bil iz številnih zdravniških pregledov in preiskav: merile so se glave, njihov obseg in oblika, merili so se udi, njihova dolžina in moč, merila se je konstrukcija ženskih medenic, merila se je koordinacija gibov, merila se je inteligenca, merila se je oblika nosu, nohtov, ust, oči, vse je bilo predpisano in jasno. Otroci prve kategorije so šli k bogatim in znanim esesovskim družinam, otroci druge kategorije so se kvalificirali za prejemanje socialne in ekonomske pomoči, manj vredne otroke so poslali v sirotišnice. Točno se je vedelo, kakšen mora biti popoln germanski otrok. Fotografije popolnih germanskih dojenčkov so vznikale od povsod, bile so na propagandnih plakatih, na etiketah za hrano, v šolskih učbenikih. Zahvaljujoč Himmlerjevi obsesiji s potrebo po rojstvu kar največjega števila popolnih arijskih otrok, so redno objavljali tudi natečaje za najlepšega, najpopolnejšega dojenčka meseca, leta in naci-večnosti, ravno tako kot danes po vsem svetu takšni ogabni natečaji zapolnjujejo strani cenenega tiska. Zgodilo se je tako, da je leta 1935 naziv najlepšega arijskega dojenčka Berlina dobila šestmesečna Hessy Levinsons, ki so jo starši odpeljali k znanemu berlinskemu fotografu na slikanje. Nekaj mesecev pozneje se je fotografija Hessy Levinsons pojavila na naslovnici revije Sonne ins Haus, ob čemer sta Jacob in Pauline Levinsons, takrat že znamenita operna pevca latvijskega rodu – dobesedno zledenela. Ko sta odšla preverit k fotografu, jima je fotograf povedal, da je vedel, da je Hessy mala Judinja, vendar je na natečaj namerno poslal njeno fotografijo, da bi dokazal, da je ta rasistična nacistična teorija krvi in tal navadna bedarija, kar dokazuje tudi dejstvo, da je bila Hessy izbrana v močni konkurenci čistokrvnih germanskih dojenčkov. Tako je Hessy, pretiskana na razglednice, kot rojstnodnevna voščilnica začela potovati po vsej Nemčiji, mogoče pa tudi širše.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

Multimedija

na vrh strani