E-novice

Knjiga

Skrito sporočilo

Sebastian Barry»

prevod: Jure Potokar

spremna beseda: Jasna Vombek

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 328

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-543-3

Roseanne McNulty je stara skoraj sto let, vendar jo čaka negotova usoda, kajti bolnišnico za duševno bolne, v kateri je preživela velik del življenja, naj bi zaprli. V nekaj tednih, ki naj bi pripeljali do tega, se pogosto pogovarja s psihiatrom, na katerega jo veže sicer previden, vendar tudi zaupljiv odnos, ki se začne poglabljati, ko psihiater žaluje za svojo umrlo ženo. Skozi dnevniške zapise se tako pred bralcem odpira pogled na Roseannino družino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi na družbo in zgodovinske okoliščine, ki so hkrati šokantne in ganljivo lepe. Roseannina zgodba se tako počasi spreminja v skrivno zgodovino Irske, polno grozljivih zlorab in omejenosti, vendar kljub temu tudi ljubezni, strasti in upanja.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

NAGRADA COSTA 2008
IRSKA KNJIŽEVNA NAGRADA 2009
SPOMINSKA NAGRADA JAMES TAIT BLACK 2008

Preberite odlomek

na vrh strani

Kako rada bi rekla, da sem svojega očeta tako ljubila, da ne bi mogla živeti brez njega, toda takšna izjava bi se sčasoma izkazala za lažno. Tisti, ki jih ljubimo, tista pomembna bitja so nam odvzeta po volji Vsemogočnega ali hudičev, ki se ga polastijo. Tako je, kot bi nam takšne smrti na dušo položile ogromno kepo svinca, in če je bila taka duša prej brez teže, je zdaj skrivno in uničujoče breme prav v našem bistvu.

*

Ko sem imela približno deset let, me je oče v napadu izobraževalnega navdušenja odpeljal na vrh visokega vitkega stolpa na pokopališču. Bil je ena tistih lepih, vzvišeno vitkih zgradb, ki so jih v času nevarnosti in uničenja zgradili menihi. Stal je v kotu kopriv pokopališča in se ga ni veliko omenjalo. Če si odraščal v Sligu, je bil pač tam. Ampak brez dvoma je bil zaklad brez primere, zgrajen samo z mrmranjem malte med kamenjem, vsak se je spominjal obline stolpa, vsakega so stari zidarji vgradili z brezhibnim uspehom. Seveda je bilo pokopališče katoliško. Moj oče službe ni dobil zavoljo vere, ampak zato, ker so ga imeli v mestu vsi skupaj nadvse radi in katolike ni motilo, da jim je grobove izkopaval prezbiterijanec, če je bil priljuden. Kajti v tistih dneh je bila med cerkvama pogosto veliko večja neprisiljenost, kakor so jima pripisovali, in pogosto se pozablja, da sta bili pod starim kazenskim zakonikom v minulih časih nasprotujoči si cerkvi enako preganjani, kakor je rad poudarjal. Kakorkoli že, kadar obstaja prijateljstvo, se redko pojavljajo verske težave. In šele pozneje je to priznanje pri njem pomenilo razliko. Kakorkoli že, vem, da ga je imel izjemno rad župnijski duhovnik, malo domišljav, begajoč mož, ki se je imenoval oče Gaunt in ki je bil pozneje v moji zgodbi tako grozeče mogočen, če je za možička mogoče reči, da je grozeče mogočen.
To so bili dnevi tik po prvi svetovni vojni in so se, v tistih jarkih zgodovine, kakor se je pokazalo, misli zasukale v nenavadnosti, duhovitosti izobrazbe, h kakršnim je bil tistega dne z mano nagnjen on. Sicer ne znam pojasniti, zakaj bi odrasel moški z vrečo kladiv in perja odpeljal svojega otroka na vrh starega stolpa.
Ves Sligo, reka, cerkve, hiše so izžarevali iz vznožja stolpa ali pa se je tako zdelo z linice na vrhu. Mimo leteče ptice so morebiti videle dva razburjena obraza, ki sta skušala hkrati kukati ven, sama sem prenesla težo na prste in očeta ob poskokih zadevala pod brado.
»Roseanne, ljubica, sem se že zjutraj obril, sicer pa me s temenom svoje zlate glave ne boš obrila.«
Kajti res je bilo, da sem imela mehke lase kot zlato – kot zlato prav teh istih menihov. Rumene kot lesk v starih knjigah.
»Očka,« sem rekla, »iz ljubezni do vsega, spusti kladiva in peresa, da bova videla, kaj je kaj.«
»Oh,« je rekel, »utrujen sem od vzpona, samo vrziva pogled na Sligo, preden bova začela z najinim poskusom.«
Čakal je in za svoje delo izbral dan brez vetra. Hotel mi je dokazati staro domnevo, da vsaj teoretično vse stvari padajo enako hitro.
»Vse stvari padajo enako hitro,« je rekel, »vsaj teoretično. In to ti bom dokazal. Dokazal bom sebi.«
Sedela sva pred gorečim antracitom našega kamina.
»Morda vse pada z isto hitrostjo, kakor praviš,« je iz svojega kota pripomnila mati. »Vendar so redke stvari, ki se dvigajo.«
Ne mislim, da je bil to napad nanj, ampak samo opazka. Kakorkoli že, pogledal jo je s popolno nepristranskostjo, katere prava mojstrica je bila ona sama in ki ga je tega naučila.
Čudno se mi zdi, da to pišem tukaj v tej mračni sobi, da vse skupaj čečkam z modrim črnilom kulija, da ju nekako vidim v mislih ali nekje za očmi, v zatemnjeni posodi svoje glave, še sta tam, zares živa in govorita, kakor da bi bil njun čas resničen čas, moj pa samo privid. In že tisočič se dotakne mojega srca, kako lepa je, kako čedna, prijetna in sijoča, s svojim southamptonskim naglasom, podobnim kamenčkom na plaži, ki jih tam vznemirjajo valovi, drveči, šušteči, tihi zvok, ki se mi razlega v sanjah. Res je tudi, da me je, kadar sem bila drzna, kadar jo je skrbelo, da moja pot zavija s smeri, ki jo je izbrala zame, celo pri majhnih rečeh rada udarila. Ampak v tistih časih so otroke rutinsko pretepali.
Najina obraza sta se torej zdaj prerivala za položaj, uokvirjena s starim okvirjem meniške razgledne linice. Kakšni izginuli obrazi so kukali tukaj skoz, se znojili v haljah in skušali videti, kje so Vikingi, ki so prišli, da bi jih pobili in jim pobrali knjige, posode in kovance. Noben zidar noče pustiti velikega okna za Vikinge in to okno je še govorilo o stari živčnosti in nevarnosti.
Končno je bilo jasno, da je njegov eksperiment nemogoč, če sva tam oba. Eden ali drugi bo zgrešil izid. Zato me je samo poslal nazaj dol po vlažnem kamnitem stopnišču in še zmeraj čutim tisti mokri zid pod svojo roko in čudni strah, ki je naraščal v meni, ker sem bila ločena od njega. Moje drobne prsi so razbijale, kakor da bi bil v njih ujet nemirni golob.
Prišla sem iz stolpa in obstala stran od vznožja, kakor mi je ukazal zavoljo strahu pred padajočimi kladivi, ki bi me do smrti pobili. Od tam se je stolp zdel neznanski, zdelo se je, da se razteza tja gor do umazanih sivih oblakov tistega dne. Do nebes. Niti sapica se ni zganila. Zanemarjeni grobovi tega dela pokopališča, grobovi mož in žena iz nekega stoletja, ko so si ljudje lahko privoščili samo grobe nagrobnike in niti imena, napisanega nanje, se mi je sami zdaj zdel drugačen, kakor da bodo njegova uboga okostja morda vstala pred mano, da bi me požrla v svoji večni lakoti. Ko sem stala na zemlji, sem bila otrok nad prepadom, takšen je bil občutek, kot tisti prizor iz stare igre Kralj Lear, kjer si kraljev prijatelj predstavlja, da pada po previsni pečini, kjer ni nobene pečine, tako da ko to bereš, prav tako misliš, da je pečina, in padeš s kraljevim prijateljem. Vendar sem pogledala navzgor zvesto, zvesto, ljubeče, ljubeče. Ni zločin ljubiti svojega očeta, ni zločin, da ne čutiš nobene kritike do njega, še zlasti zato, ker sem ga poznala v začetku svoje ženskosti ali skoraj, ko postaja otrok razočaran nad svojimi starši. Ni zločin, če čutiš, da ti srce utripa zanj ali za vsaj toliko njega, kot ga lahko vidim, njegova roka se zdaj steguje skozi linico in vrečo drži v irskem zraku. Zdaj me kliče, jaz pa komaj ujamem njegove besede. Toda po nekaj ponovitvah se mi zdi, da sem ga slišala reči: »Ali stojiš stran, najdražja?«
»Stojim stran, očka,« sem zavpila, skoraj zakričala, takšno razdaljo so morale premagati besede, pa skozi tako majčkeno lino vstopiti, da so dosegle njegova ušesa.
»Potem bom vrečko izpustil. Glej, glej!« je zavpil.
»Ja, očka, gledam!«
S prsti ene roke je po najboljših močeh razvezal vrh vrečke in stresel ven vsebino. Videla sem ga, ko jo je vtaknil tja. Bilo je prgišče peres iz vzglavnika njune postelje, izpuljenega ob vrišču njegove žene, in dve zidarski kladivi, ki ju je hranil za popravila zidcev in pokopaliških nagrobnikov.
Strmela sem in strmela. Morebiti sem slišala nenavadno glasbo. Klepet kavk in staro vreščeče govorjenje vran v velikih bukvah se mi je tam kot glasba pomešalo v glavi. Iztezala sem vrat in naprezala sem se, da bi videla izid tega elegantnega eksperimenta, izid, za katerega je moj oče rekel, da mi bo morda v življenju predstavljal temelj prave filozofije.
Četudi ni bilo niti sapice, je perje nemudoma razneslo, razpršilo se je kot majhna eksplozija, celo sivkasto se je vzpenjalo ob sivkastih oblakih, skoraj nemogoče ga je bilo videti. Perje je odnašalo, odnašalo stran.
Moj oče je v stolpu z neznanskim razburjenjem vpil, vpil: »Kaj vidiš, kaj vidiš?«
Kaj sem videla, kaj sem vedela? Včasih je v človeku nekaj smešnega, smešnega, morebiti porojenega iz brezupa, takšnega, kot je tudi Eneas McNulty – ne veste še, kdo je to – izkazoval veliko let kasneje, in te navda z ljubeznijo do takega človeka. Vse je ljubezen, to ne vedenje, to ne videnje. Večno stojim tam, napenjam se, da bi videla, krč v mojem vratu, strmim in se naprezam, če ne iz drugega razloga, pa zaradi ljubezni do njega. Perje odnaša stran, odnaša, vrtinči stran. Oče pa vpije in vpije. Moje srce mu vrača utrip. Kladivi še padata.

© Modrijan založba, d. o. o. 2011