E-novice

Knjiga

Psalm na koncu poti

Erik Fosnes Hansen»

prevod: Marija Zlatnar Moe

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 230

strani: 416

vezava: trda

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-625-6

Na krovu Titanika je bilo 2208 ljudi – in prav toliko zgodb, velikih in malih, pomembnejših in obrobnejših, trpkih in vedrejših. Zgodb, ki se niso zgodile na ladji, temveč že mnogo prej; na ladji so se predvsem končale.

Psalm na koncu poti je večglasje ladijskega orkestra; so zgodbe (izmišljenih) glasbenikov, ki so trčili vsak v svojo ledeno goro, še preden so sploh stopili na Titanik. Vsak je po svoje posebnež in njihove zgodbe nas nosijo v bolj ali manj davno preteklost, skozi družinske tragedije, nesrečne ljubezni, nemirno hrepenenje. Vmes pa se z njimi vkrcavamo na titansko ladjo in spoznavamo mitologijo, ki se skriva za njenim imenom. Skozi njihove oči strmimo v neskončnost oceana in v neskončnost človeške duše ter njene bolečine. Z njihovo glasbo zaznavamo družabne vzorce časa izpred sto let, ob čemer nas ves čas spremlja zavest, kako ničevo je vse, kar je v svojo kulturo in bivanje vgradil človek, kako majhno in nemočno je, ko poseže vmes višja sila. Narava, Bog, nemara sam Uran ali njegov sin Kronos. Edino, kar še o(b)staja v zadnjih trenutkih, preden Titanik potone, je glasba. Vse do trenutka, ko se tudi zadnja melodija konča. Stopnjevanje dogajanja na ladji in odstiranja preteklosti glavnih junakov doseže višek na zadnjih straneh knjige, kjer nam prav racionalni opis velikanovega potopa – brez vsake patetike, sentimentalizma in privzdignjenih besed – prikliče v oči solze, skupaj s srhljivim spoznanjem: zadnja melodija je tako zelo kratka. Prekratka.

Prevod knjige je finančno podprla fundacija NORLA (Norwegian Literature Abroad).

Prelistajte knjigo

na vrh strani

Preberite odlomek

na vrh strani

»Kaj se dogaja, sir?«
»Potnike zbiramo in vzdušje je nekam zbegano. Mogoče bi jih malo glasbe pomirilo.«
»Potnike zbirate?«
»Ja. Torej, priti morate takoj. Nekaj smo zadeli. Menda ledeno goro. Verjetno ni nobene nevarnosti, ampak za vsak primer morajo potniki v reševalne čolne. Če bi vi zraven igrali, bi bilo vse skupaj videti bolj – skoraj kot vaja.«
Jason je osuplo gledal glavnega stevarda. Podčastnik je bil popolnoma resen.
»Jaha,« je rekel Jason in zazehal. »Prav, prav. Prihajamo.«
»Najlepša hvala, gospod kapelnik.« Glavni stevard je takoj izginil.
Jason je prižgal svetilko.
»Vstanite!« je rekel. »Ne vem, kaj to pomeni, ampak gor moramo in igrati.«
»He?« je pijano zazvenelo z Jimovega pograda. »Igrati? Zdaj?«
»Vstanite in se oblecite!« je ukazal Jason. »Mogoče lahko rešimo zadnje preostanke časti orkestra, če se malo podvizamo.«
»To je pa najbolj bedasto –« je momljal Georges, in Spot je rekel:
»Gotovo bodo razumeli, če bo pianist izostal; imam svoj zasebni nokturno, ki ga moram odigrati tule v postelji.«
»Ne,« je rekel Jason, »gor gremo, vsi skupaj.«
»Tudi Petronius?« je sitno vprašal Alex.
»Posebej on. – Petronius. Petronius! Zbudi se!«
»To je zaradi viskija.«
»Z nami gre gor, pa četudi bo samo za okras. Hej! Zbudi se!« Jason je trdo stresel basista.
»Ledena gora?« je tiho rekel Jim. »Je rekel ledena gora?« Njegov glas je nenadoma zvenel nekoliko zaskrbljeno.
»Ja, menda je bila ledena gora,« je vzdihnil Spot in si začel oblačiti uniformo.
»Ah!« je pričakujoče rekel Petronius, ko je odprl oči.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Multimedija

na vrh strani