Knjiga

Hiša incesta

Anaïs Nin»

prevod in spremna beseda: Breda Biščak

naslovnica: Vesna Vidmar

fotografije: Val Telberg

format: 125 × 176

strani: 88

vezava: mehka

izid: 10. 11. 2014

ISBN: 978-961-241-859-5

Življenje in pisanje Anaïs Nin je pomembno zaznamovalo razmerje z ameriškim pisateljem Henryjem Millerjem in njegovo lepo ženo June Mansfield Miller. Vstopilo je tudi v njene sanje; v letu dni je tako sanjala serijo sanj, ki jo je prelila v Hišo incesta (1936), pesem v prozi, kakor jo je označila sama. V njej je s sanjami, ki v besedilu delujejo kot kompleksne metafore, ubesedila svoja raznolika notranja stanja. To zelo hermetično besedilo je zato težko brati racionalno: morda ga še najlaže dojamemo, če si ga predstavljamo kot potovanje skozi spreminjajoče se notranje pokrajine, v katerih nas še najbolj nagovorijo tisti odseki, s katerimi avtorica metaforično opiše dogajanja v naši lastni notranjosti.
Anaïs Nin se k tovrstnemu skrajnemu nadrealističnemu in simbolnemu načinu pisanja ni nikoli več vrnila, zato Hiša incesta, njeno prvo objavljeno delo, velja za edinstveno v pisateljičinem opusu. V njem je na pesniški način ubesedila mnoge stvari, ki jih je odkrival Jung v svoji analitični psihologiji.

Preberite odlomek

na vrh strani

V hiši incesta je bila soba, ki je ni bilo mogoče najti, soba brez okna, trdnjava njune ljubezni, v kateri sta se um in kri zlila v eno brez orgazma in brez korenin kakor pri ribah. Pogledi, besede, promiskuitetni kakor iskrice, ki se združujejo v vesolju. Navzkrižje njunih podobnosti, razširjajoči se vonj po tamariski in mivki, po trohnečih školjkah in umirajočih algah, njuna ljubezen kakor črnilo lignjev, gostija strupov.

Opotekala sem se iz sobe v sobo in prišla v sobo s slikami in tam je sedel Lot, z roko na hčerkini dojki, za njima pa je gorelo mesto, se rušilo in sesipalo v morje. Na mestu, kjer je sedel s hčerko, je bila orientalska preproga rdeča in zgrbančena, toda propad, ki ju je pretresal, se je videl okrog njiju v skalah, ki so se razklale na dvoje, v zemlji, ki jima je zevala pod nogami, v drevesih, ki so zagorela kakor bakla, na nebu, ki se je rdečilo od dima, vse se je sesipalo, vzradoščeno in zgroženo zaradi njune ljubezni. Obleka se ji tesno ovija telesa, tako da se ji prsi dvigajo in nabrekajo pod njegovimi prsti, medtem pa v mesto treskajo strele in v njem bruhajo ognjeni zublji, celi predeli osuplega, razklanega mesta se sesedajo, zgroženi nad opolzkostjo, in tonejo v morje, skupaj s sikanjem večno prekletih. Lot in njegova hči ne kričita od groze, kriči pa mesto v plamenih, kriči nepogasljiva sla očeta in hčere, brata in sestre, matere in sina.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014