Knjiga

Drevo brez imena

Drevo brez imena

Drago Jančar»

spremna beseda: Katarina Marinčič

naslovnica: Davor Grgičević, Branka Smodiš in Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 288

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2008

ISBN: 978-961-241-194-7

razprodano

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.
Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje. A nikoli ga čisto zares ne zapusti spomin na lepo bluzo, duh brezpogojne, smrtno resne deške zaljubljenosti.
Arhivar Lipnik beži pred puščobnostjo večerov, ko z ženo jesta solato, pa pred spomini na očeta, ki se je vrnil iz koncentracijskega taborišča in nato v morastih sanjah noč za nočjo teptal solatne sadike na domačem vrtu. Beži tudi tako, da postaja ljubimec učiteljice Zale: enkrat tisti starejši, erotomanski memorialist, ki je s Turjaka ušel spektakularno, drugič tisti mlajši, ki je ušel skrivaj. Beg se ne neha, dokler se ne pretrga. Začne se noro potovanje v slovensko podzemlje, v otroško in embrionalno stanje, s pobitimi domobranci v jame, od koder se po drevesu reši nazaj v svojo zgodbo, v blodni krog resničnosti in izmišljije.
Zgodbe, ki se luščijo iz romana, niso le pretresljive, so tudi ganljive – kar je seveda manj in obenem več. Redkokateri bralec bo ostal nedotaknjen od detajlov v tej knjigi, redkokateri se ne bo zavedel njene psihološke globine.
Drevo brez imena je resnobno besedilo o ranjenih ljudeh. A je obenem besedilo s humorjem. Blagost te knjige raste iz dolgega in otožnega razmisleka, pa tudi iz kratkih, bleščečih trenutkov, ko se samozavestno nasmehne veščina.

Roman Drevo brez imena je preveden v nemščino, hrvaščino, ukrajinščino in madžarščino, v pripravi sta italijanski in francoski prevod.

Literarni večer

na vrh strani

Literarni večer z Dragom Jančarjem, Festival Fabula, 11. april 2011, Cankarjev dom, Ljubljana

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko bi arhivarju Lipniku prišlo gradivo avstralskih emigrantov v roke nekaj let prej, se ob njem gotovo ne bi dolgočasil. Če bi se to zgodilo pred velikim pokom, ko se je sesul stari režim in je potem še leta v agoniji balkanskih vojn razpadala velika država, ki se je nekoč imenovala Jugoslavija, Titova Jugoslavija, bi njegove roke zadrhtele. Vsaj takrat, ko bi jemal v roke papirje z govori političnih emigrantov. To je bilo nekoč eskplozivno gradivo, zaradi takšnih tipkopisov, brošur ali knjig so ljudi zasliševali in zapirali, kazenski zakonik je imel nevaren člen, ki se je imenoval: sovražna propaganda. Toda spomladi leta 2000 je bil fascikel, ki mu je prišel v roke, samo še dolgočasen. Vse to je po nekaj letih postalo tako nepomembno kakor srednjeveški urbarji. Včasih bi bil razburjen, zdaj se je dolgočasil. Nikogar več ni zanimalo, kaj so govorili politični emigranti v Avstraliji ali Argentini, še manj, kako so ljudje, ki so poslušali božično zvončkljanje sredi zasneženih hribov in poljan, zdaj božiče preživljali pod razžarjenim avstralskim soncem. Ah, sonce, je pomislil, poletno sonce. Bližalo se je poletje, z Marijano bosta kmalu spet odpotovala na Dugi otok, vsako leto sta preživljala dopust na tem kamnitem jadranskem otoku. Zdaj je bila visoka pomlad, pod njegovim oknom je na arhivskem dvorišču cvetela češnja, njeni beli cvetovi so podrhtevali v vetru. Mislil je na Marijano, na njene bele prsi, ki bodo porjavele ob morju, njegova arhivarska in moška duša je ob tej misli vzdrhtela kakor češnjevi cvetovi pod oknom. Kako je mogoče, je pomislil, da sem naenkrat tako sentimentalen? Toliko let sta živela skupaj in še zmeraj je vzdrhtel ob misli na Marijano, na Dugi otok, na pomladni veter, ki pregiblje veje na češnjevem drevesu. Dolgo je gledal v belo drevo in cvetje, ki je ob sunkih vetra polegalo po dvorišču.
5.
Še nekaj časa je prekladal papirje iz avstralske pošiljke, in ko je že hotel vse skupaj pospraviti v »avstralski fond« in ga po arhivarskem načelu provenience opremiti s številkami in podatki o njegovem izvoru, se mu je pogled zaustavil na mapi z naslovom Women in my Life. Malo jo je polistal in se zagledal v množico fotografij, skrbno nalepljenih na liste, ki so jim sledili kratki zapisi, ponekod pa cele strani ali cela poglavja tipkopisa, napisanega v angleščini. Naglo je preletel začetek in konec mape in nikjer ni našel imena avtorja. Ob fotografijah mladih žensk so bila zapisana imena, priimkov ni bilo, kvečjemu ponekod prva črka priimka: Anna M. Ob imenih in fotografijah je bila zapisana letnica, ponekod še letni čas: summer 1942, Marika 1947; Lily, 1964 (spring). Ali kraj, očitno kraj srečanja: Gianna, Triest 1943.

© Drago Jančar in Modrijan založba, d. o. o., 2008

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Smrt pri Mariji Snežni »

Drago Jančar »

V majhen kraj ob Muri leta 1931 večkrat pride neznanec, ki govori neko mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Pogosto se ustavlja pri Mariji Snežni in tamkajšnjemu cerkovniku pove, da je zdravnik. Vladimir Semjonov se kmalu preseli v kraj in odpre ordinacijo.

več »

Dve sliki »

Drago Jančar »

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

več »

Lucijine oči »

Drago Jančar »

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

več »

Prikazen iz Rovenske »

Drago Jančar »

Samotna turista opazujeta nedokončan valobran, mogočno in nikoli dokončano gradnjo v Rovenski na Lošinju, in se sprašujeta o smiselnosti takšnega človeškega početja.
Zgodba v nadaljevanju pripoveduje o dveh junakih. O avstrijskem nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki postavi temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, ki ni bilo nikoli zgrajeno. Nekaj let pozneje se odzove klicu usode in postane mehiški cesar. Slovesno se odpravi v glavno mesto Mexico, kjer ga doleti žalosten konec.

več »

Prerokba »

Drago Jančar »

Antonu Kovaču, ki ima do odhoda s služenja vojaškega roka le še mesec dni, groteskno zaplete življenje straniščni napis, ki ga sredi mirnega avgustovskega dopoldneva zagleda na notranji strani straniščnih vrat »Travo boš jedel, kralj Jugoslavije. Osli te bodo jebali v debelo rit.« Naslednje dni v kasarniški knjižnici, kjer dela skupaj z mladim redkobesednim profesorjem klasične filologije iz Beograda, imenovanim Trule, preživi v nenehni rahli napetosti, napadajo ga strašne misli, da bi lahko bil prav on osumljen za to dejanje.

več »

Zalezovanje človeka »

Drago Jančar »

Andrej Žigon, mladi arhivar iz IHN, se nenadoma, brez razvidnih razlogov zapre v svoje stanovanje in nikomur ne odpre. Njegov izostanek v arhivu prvi opazi upokojeni honorarni sodelavec Janez Kostrin, dobrohotni stari arhivar, nekdanji vodja arhiva. Ko po nekaj dneh Žigonov izostanek vendarle prijavi Kadrovskemu, se njegovo mirno življenje spremeni v peklensko duševno bolečino.

več »

Zoževanje prostora »

Drago Jančar »

Andreja Žigona zjutraj zbudi pasji lajež in prvič pomisli, da bi ubijal. Izbruhi negativne energije se nadaljujejo, pomisli na pištolo, s katero bi ubil lajajočega psa, na požig arhiva, v katerem je delal, razstrelitev kmečke podrtije, v kateri sta bivala njegova ostarela starša, dezinfekcijo svoje prijateljice Tihce, poznavalke dialektičnega materializma, ljubiteljice čistoče in svežine.

več »

Novele »

Drago Jančar »

Smrt pri Mariji Snežni, Dve sliki, Lucijine oči, Prikazen iz Rovenske, Prerokba, Zalezovanje človeka in Zoževanje prostora – sedem novel Draga Jančarja v novi preobleki ponovno med bralci.

več »

Severni sij »

Drago Jančar »

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

več »

Pisanja in znamenja »

Drago Jančar »

Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu. Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami, z naslovom Privlačnost praznine je izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju iz zadnjih let. V njih se ukvarja deloma z romani, pesništvom in dramami drugih avtorjev, izrazita pa so tudi avtorefleksivna besedila, v katerih opisuje družbene in osebne okoliščine svojega pisateljskega razvoja.

več »

To noč sem jo videl »

Drago Jančar »

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti.

več »

Jakobova lestev »

Drago Jančar »

V knjigi Jakobova lestev so zbrane kolumne, ki jih je Drago Jančar pisal za Sobotno prilogo Dela v rubriki Pomisleki med letoma 2004 in 2007. Z ostrim pisateljskim očesom je načenjal teme iz sodobnega slovenskega in evropskega življenja, o njih premišljeval, jih opisoval, odpiral vprašanja o njih in skušal v bralcih vzbuditi večjo toleranco do drugih in predvsem nujnost, »da drug drugega poslušamo in slišimo«.

več »

Maj, november »

Drago Jančar »

Maj, november, deseti roman Draga Jančarja, se začne kot šala, nadaljuje se kot ironija in satira, sčasoma pa začne postavljati globlja vprašanja o življenju mladega Cirila Kraljeviča in o svetu, v katerem živi. V nekaj mesecih se odvijejo sklepna poglavja njegovih poskusov, da bi našel svoj prostor pod soncem in si postavil smiselni življenjski cilj, ki se neulovljivo premika med skrajnima poloma visokih sanj o umetnosti in ljubezni ter banalno, tudi brutalno vsakdanjostjo, v kateri je treba predvsem preživeti. Med kratkim potovanjem skozi družbo, kjer so vse velike zgodbe že zaključene in za njimi ostajajo zgolj ostri robovi povzpetništva in pridobitništva, se njegova želja po polnem in smiselnem življenju spreminja v tavajoče iskanje identitete in vse bolj izgubljenih iluzij. V še zmeraj mladostno vedrino se počasi naseljuje grenkoba nesmiselnega nesporazuma s svetom.

več »