Knjiga

14

Jean Echenoz»

prevod: Suzana Koncut

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 120

vezava: mehka

izid: 10. 11. 2014

ISBN: 978-961-241-861-8

Kratki roman 14 govori o prelomnem letu 1914 in o tistem, kar ga je najbolj zaznamovalo – »veliki vojni«. Prva svetovna vojna pa ni zaznamovala samo celotnega toka svetovne zgodovine, ampak hkrati tudi nešteto življenj navadnih ljudi, ki so se znašli v njenem vrtincu. V romanu spremljamo pet moških, poklicanih v vojsko, in žensko, ki čaka, da se dva izmed njih vrneta. Drobci njihovih zgodb prikazujejo vojno od znotraj in od blizu, v človeškem merilu, namesto velikih bitk je v središču boj posameznika, ki se skuša prebiti iz dneva v dan v povsem novih razmerah, ki so grozljivejše, kot si je prej kdorkoli lahko predstavljal. Številka 14 pa je povezana še z nečim: s takratnim trdnim, a žal neuresničenim prepričanjem, da bo ta vojna trajala kvečjemu štirinajst dni.

Preberite odlomek

na vrh strani

Že se je torej zdelo, da hoče znova zavladati mir, ko se je pojavil zakasneli drobec granate, ne ve se, od kod, in kdo ve, kako, skratka kot nekakšen postskriptum. Bil je drobec zlitine v obliki zglajene neolitske sekire, goreč, kadeč se, velikosti dlani, nič manj nabrušen kakor velik kos stekla. Kot bi moral poravnati kakšno osebno zadevo, je, ne da bi se oziral na druge, rezal zrak naravnost proti Anthimu, ki je ravno vstajal, in mu brez razpravljanja kratko malo odsekal desno roko tik pod ramo.
Pet ur pozneje so vsi v poljski ambulanti čestitali Anthimu. Vsi so jasno pokazali, kako mu zavidajo to prelepo rano, eno najboljših, kar so si jih lahko zamislili – resno, seveda, zaradi katere bo invalid, ampak v bistvu nič bolj kot pri toliko drugih, ki si jih je vsak želel, saj so spadale med tiste, ki so vas za gotovo za vedno umaknile s fronte. Navdušenje tovarišev, oprtih na nosilnice in mahajočih s čepicami – vsaj tistih, ki niso bili preveč poškodovani in so bili torej tega zmožni –, je bilo tako veliko, da se Anthime skoraj ni upal niti pritoževati niti vpiti od bolečine niti žalovati za roko, katere izginotja se pravzaprav ni čisto dobro zavedal. Ni se, resnici na ljubo, čisto dobro zavedal ne te bolečine ne stanja sveta na splošno kot tudi ni, ko je gledal druge, ne da bi jih videl, pomislil niti na to, da se bo sam odslej lahko opiral samo še na eno stran. Ko je bil končno že zunaj kome in zunaj tistega, kar je nadomeščalo operacijsko dvorano, se mu je pri odprtih, a nikamor uprtih očeh, ne da bi vedel, zakaj, samo zazdelo, da glede na ves ta smeh verjetno obstaja dober razlog za veselje. Tako dober razlog, da ga je bilo skoraj sram lastnega stanja, spet ne da bi vedel, zakaj: kot bi se samodejno odzval na burno odobravanje cele ambulante in se poskušal uskladiti z njim, je iz njega privrel smeh v obliki dolgega krča, ki je zvenel kakor rezget, ob katerem so vsi drugi takoj utihnili, dokler ga ni krepka injekcija morfija spet povrnila v odsotnost vseh stvari.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Grem »

Jean Echenoz »

Osrednja tema vseh Echenozovih romanov je odhod, potovanje junakov, ki hočejo ubežati teži določenega kraja. A premik se vedno izkaže za neuspešnega, saj se izteče v vrnitev k enakemu ali v tavanje. V daljnih deželah ni nič eksotičnega, polne so enakega in običajnega, drugost je povsod in nikjer: skratka, nikjer ni kaj videti.
Takšen je tudi Félix Ferrer, junak romana Grem, v katerem se prepletata policijska in pustolovska intriga. Ferrer je nosilec pustolovskega romana, ki se počasi izkaže za prav nič pustolovskega. Potovanje na daljni sever je monotono, dolgočasno, polno banalnih nevšečnosti, belina ledene plošče je turobna, izničujoča in prav nič spektakularna. Odkritje zaklada zamrznjenih antikvitet pa vzbudi komaj kaj razburjenja.

več »